Bazilika San Marco predstavlja s svojim bogatim naborom umetnosti in gradbenih materialov vso veličino inštitucije beneških dožev in republike Serenissime. Že leta 828 so zgradili zasebno kapelo Beneškega doža, posvečen prostor ob Doževi palači. Namenjena je bila hrambi posmrtnih ostankov zavetnika mesta, Marka Evangelista, ki so jih tedaj "pretihotapili" iz Aleksandrije v Egiptu.
Bazilika svetega Marka predstavlja zaradi svojega tlorisa, raznolikosti ter bogastva gradbenih faz in razkošnih talnih in stenskih mozaičnih dekoracij edinstven arhitekturni primerek. Cerkev v svoji današnji podobi datiramo v njeno tretjo veliko gradbeno fazo z začetkom leta 1063. Njeno spreminjanje in preoblikovanje je trajalo stoletja dolgo; končni rezultat je zgradba s svojstvenim sijajem, ki se odpira na širokopotezen mestni trg, nastal ob zasutju kanala Batario.
Arhitekturna ureditev zunanjosti, ki jo lahko občudujemo med virtualnim sprehodom, je večji del rezultat arhitekturnega preporoda iz začetka 13. stoletja, ko so po koncu četrte križarske vojne Benetke postale nesporni protagonist dežel vzhodnega Sredozemlja in prevzele gospodarski in politični nadzor nad Bizancem. Iz Konstantinopla prihajajo dekorativni slogi, predvsem pa - kot "trofeje" - skulpture, stebri, kapiteli in marmorne plošče, okrasni elementi pročelja cerkve, ki je postopoma dobivala vse bolj "orientalsko" podobo.
Z arhitekturo in razkošjem Markovega hrama se zaključi ideološki in materialni prenos duhovne in materialne dediščine antičnega Bizanca na Zahod, v Benetke.